Srečanje Moja porodna izkušnja: Porajanje z jogo in plesom v kubanskih ritmih

Ustvarjamo prostor, kjer bodo naše uporabnice predstavile svojo enkratno, nepozabno, navdihujočo porodno zgodbo. Tako boste lahko neposredno slišali izkušnjo, ki bo lahko vir informacij, vzgled, navdih in spodbuda tudi za vas. Posebej vabljeni bodoči starši in vsi ostali tudi: starši, porodne spremljevalke, babice, porodničarji in porodničarke; vsakdo, ki ga ta tema zanima.

Naša tokratna gostja Špela Peršin pravi o sebi, svojem porodu in našem večeru:
Sem mamica dveh nadebudnežev z dvema zelo različnima izkušnjama poroda. Različnima ne po moji krivdi, ampak zato, ker so prvič zdravniki z grobim vpletanjem v proces, ki se niti še ni začel, prekinili pot, ki sem jo bila zmožna prehoditi popolnoma sama, brez zdravniške pomoči. Čeprav sem bila prvič noseča, sem globoko v sebi čutila, da bi znala roditi brez blažilcev bolečine, brez umetnih popadkov, brez pospeševanja poroda - le s poslušanjem lastnega telesa, njegovega dihanja in utripanja ... nežno in brez panike, tako, kot to počno samice vseh živalskih vrst. Ampak ta možnost mi je bila prvič ukradena. Sledilo je soočanje s travmo in dolgo okrevanje. Dobra novica je, da sem si drugič možnost, da rodim, kot se mi zdi prav, to je, brez vmešavanja medicine, če za to ni indikacij, kar vzela. Sama sem si vzela možnost, da v porod dobesedno odplešem, oddiham in se odsmejem. In to v porodnišnici, na kar sem še posebej ponosna. V ljubljanski porodnišnici, kjer sem rodila tudi prvič - in mimo katere več let sploh nisem želela hoditi.
 
Zato bi vam rada povedala zgodbo, kako sem kot čisto navadna ženska rodila z ansamblom Buena Vista Social Club in z jogijskimi vajami :). Brez umetnih popadkov, brez rezanja presredka, brez predrtja mehurja, samo z dihanjem in veseljem. Če sem to lahko storila jaz, ki sem imela še travmo od prvič, lahko enako naredi marsikatera, ki si to želi. Tudi v porodnišnici, le odločnost in vztrajnost sta potrebni.
 
Mama Zofa mi je bila tako pri pripravah na naravni porod, kot pri predelovanju travme od prvič v veliko pomoč. Zdaj pa pomoč potrebuje ona. Časi recesije so zelo zarezali v programe, ki ne prinašajo dobičkov in na katerih ljudje delajo zaradi globokega notranjega občutka, da je tako prav, torej v programe, ki so v javno korist, pa čeprav ta ni takoj ekonomsko merljiva. Take programe ima tudi Mama Zofa oz. Naravni začetki. Delujejo z minimalnimi sredstvi, s katerimi znajo narediti velike učinke, vendar pa se zdaj ukinja še ta malenkost. Malenkost, ki pa je žal nujna za njihov obstoj. Zato sem kot večletna uporabnica njihovih "storitev" sklenila, da je nekaj treba storiti. Vsak mali kamenček v mozaik šteje - s predstavitvijo dobrih izkušenj se lahko vsi skupaj nekaj novega naučimo, hkrati pa podarimo svoj čas in nekaj minimalnih financ (5 evrov) za vstopnino. Seveda pa so dobrodošli tudi prostovoljni prispevki in vsakršna druga pomoč.
 
Upam, da se vidimo, in lep pozdrav,

Špela Peršin